I sto.. povrediv neprijatel, a vo dusa jas nosam rana,
Mozebi ovoj duseven haos vo mene, mi e najgolema maana.
Tugata nesreka, ne e taa sto srekata vo srce ja nosi,
Go skinav, a jas sum taa sto zivotot ja izminuva, kosi.
Zaglavena vo emocii, cuvstva izlitani, prazni, pekol bez kraj,
Poveke ne gledam na zivotot kako sto treba, ne go gledam istiot sjaj.
Sega novi luge, nov zivot, no nesto sosema drugo mi nedostiga,
Toa sto poraziv nekoj e sve sto vsusnost jas postignav.
Nemozam da prodolzam ponatamu tuku taka, se naviknav da ziveam vaka,
Sega nemozam pak da bidam ista i srekna kolku vsusnost i da sakam.
Cuvstvuvav deka ne sum prazna, deka imam nesto vo mene,
No sega sfakam deka seto toa sega go snema, pocna da vene.
I sega sto e za mene zivotov?! Samo dupka, ili nesto brutalno,
Mozebi nesto nesekojdnevno, ili pak nesto banalno.
Jas begam od realnosta povreduvajki drugi, no toa e samo kamuflaza,
Dlaboko vo mene ja baram srekata, izgubena dusa sum vo losa ambalaza.
Sreka, ljubov, pocit, razbiranje.. moja klauzula,
No propadnav, dzabe e, pak sum na pocetok, na nula.
Sve e za nigde.. zivotov e propadnat i labilen,
Tugite solzi ne pomagaat za zivot stabilen.
Mozebi samo jas gledam vaka na taa stvar, mozebi sum disident,
No toa e zatoa sto sakam da ziveam slobodno, toa ne me pravi delikvent.
Sepak ke prodolzam ponatamu, so dignata glava, bez niedna solza,
Od zalenje za nesto pominato, znam deka nema da vidam nikakva polza.
Znam deka sum dovolno silna ova da go pominam, da se boram,
Ednas vo zivotov ke se ohrabram, nesto za sebe ke storam.
Sepak nekoi raboti bolat, nekoi greski me macat,
Omrazata me napravi slepa, povrediv i luge sto mi znacat.
Moram sega da sfatam deka ke se najde izlez i od ovoj pekol,
Ne zaludno “Vremeto leci se” nekoj od starite rekol.
Refren: Sega krevam glava, pogresiv, no neli se uci dur si ziv,
Greskite ke me napravat posilna, pomina se, nikoj ne e kriv.
Ne sum poveke ista nauciv da veruvam vo malite stvari,
Srekata e dragocena taa ne se kupuva so pari.
Bolkata vo mene poleka se leci,ranata zazdravuva,
Dusava sto bese skrsena, poleka ozdravuva.
Naogam svetla pateka, raka sto od minatoto me vadi,
Koga ke se svrtam nanazad i od sama sebe mi se gadi.
Cigara i pivo, kako nacin na zivot,
Vo mene se smiruva se sto bilo, neskrotlivo, divo.
Dobrite luge, ostanaa i niz ogan i niz voda,
A sega se razdeluvam so niv, patistata razlicno ni odat.
Sepak ke ja pamtam sekoja solza, bolka sto me kine,
Sto i nataka da mi se desi, znam so vreme ke mine.
Samo dobroto mi e vo glava sega, na lice nasmevka blaga,
Nema veke bolki,nema laga, nema taga.
Koj me mrazi, da me pokori nema, samo se laze,
Sega sum sama, no srekna, ne slusam drug sto ke kaze.
Imam luge sto me cenat, mi oddavaat pocit,
Nejkam samo na tie luge, da im vidam solzi vo oci.
Se sto gi macelo dolgo, sega da go snema,
Da prodolzat napred gordo, bez maka, bez dilema.
Sepak starite imale pravo, “sto e nase ke si dojde”,
Pekolot na zemjata veke si otide, go snema, projde.
Sega nema gavol sto dusava mi ja kine, jade,
Kolku sakas da dobies, tolku treba i da dades.