Kraj na ovoj eban zivot
Zivotov e sranje, realnosta iluzija,
Se gubam, tonam, propagam, vo ovaa konfuzija.
So skrseno srce, pred vratata megu vistinata i lagata,
Kako se drugo na svetov da zamrelo, ostanala samo tagata.
Baknez, a ladni usni, cuvstvata zginale,
Vo surovost i nasilstvo site dobri stvari preminale.
Solzi pecat, dodeka se lizgaat po obraz,
So sekoj cekor podlaboko, sme na pat do nov poraz.
Treperam dodeka gledam kako smrtta dragi luge mi zema,
A izlez od ovoj surov svet, nepostoi, nema.
Na site im e seedno, dali nekoj vo sebe propaga,
Nikoj ne znae nisto da ceni, sekoj si pravi sto nego mu se dopaga.
Nemozam poveke ponatamu, vo sebe ne naogam sila,
Se prasuvam zosto sudbinata kon mene tolku surova bila.
Od ovoj pekol zaludno baram spas,
Ne gledam pat ponatamu, propagam bez glas.
Ref: Ne osekam poveke nisto, samo dupka imam vo mene,
Ne pripagam jas tuka, vo ovoj svet, vo ova vreme.
Ne sum naviknata da bidam povreduvana,
Sama na sebe ostavena, ponizuvana.
Mrakot zavladeal na ovoj svet, go unistuva del po del,
Zlobata i bedata go zarazile svetot cel.
I dzabe sum ziva, koga vo sebe umiram poleka,
Propagam vo bezdna bez kraj, a znam tamu sto me ceka.
Sivilo, ladna raka i pistol vo glava,
Na ovoj pekol na zemjata, kraj da stavat.
I nema da mi preci, ako smrta po mene dojde,
Mojata misija na zemjata veke odamna projde.
Solzite i tagata na dragite luge me bolat,
Sto za podobro utre, ocajnicki molat.
Zatvoram oci, no naprazno, nemozam da propadnam vo son,
Nemam sila da se spravam so ovie gluposti milion.
Ne sum jas silna so site da se boram,
Da stavam kraj na ovoj eban zivot veke ednas moram.
I totalno mi e seedno dali ke odam vo pekol il vo raj,
Nemozam poveke… sega stavam KRAJ!
Ref: Ne osekam poveke nisto, samo dupka imam vo mene,
Ne pripagam jas tuka, vo ovoj svet, vo ova vreme.
Ne sum naviknata da bidam povreduvana,
Sama na sebe ostavena, ponizuvana.