Sotiraat srce svetot, spomenite, sonot,
Edinstven spas - pricinata za bolot,
Beganje od realnost, od ona sto kine,
Prikaz na zivotot i pred da zines.
Sklonosta e motivot, a toj e psihata,
Krug na iluzijata, stvarnosta i pricinata.
Se se vrti i plaka, se sto ke mine boli,
Nema razumno resenie koga nema veke solzi.
Nema nazad za iskrata sto veke zgasna,
Nema pogolema vistina od zacrtana bajka.
Ne e zivotot lesen, ne postoi vistinska sreka,
Nema ni emocii koga sam od sebe begas.
Gines na asfaltot sto mesto tebe zbori,
Sekoj fas I povik se molis da gorci.
Pocit za sekoj sto go mina I dnoto,
Molci za onie na koi sto im zgasna sonot.
I nema povod za lazna nasmevka I lazen spokoj,
Sekoj shepot – izginat borec vo dvoboj.
Sonistata realnost – vo haluciogeni svetovi,
Mal skokot vo stonot i najgolemite bedovi.